Šarplaninec – ponos balkanskih gora
Šarplaninec je mogočen in ponosen pes, ki izvira iz območja Šar Planine – gorskega masiva na meji med Severno Makedonijo, Kosovom in Srbijo. Že stoletja spremlja pastirje in čuva črede pred volkovi, medvedi in drugimi plenilci. Njegovo ime dobesedno pomeni »pes s Šar Planine«.
Šarplaninec potrebuje veliko prostora – ni primeren za življenje v majhnem stanovanju. Najbolje se počuti na podeželju ali ob hiši z velikim ograjenim dvoriščem. Gibanje je zanj pomembno, a ne v smislu neskončnega tekanja – dovolj so dolgi sprehodi in delo, ki mu daje občutek, da ima nalogo.
Dlaka zahteva redno krtačenje, zlasti v obdobju menjave. Kot velika pasma je nagnjen k težavam s sklepi, zato je ključna pravilna prehrana in primerna telesna aktivnost.
Šarplaninec je nacionalni simbol Severne Makedonije – celo na kovancih je upodobljen.
Pasma je ena izmed redkih, ki je bila sposobna obvarovati čredo tudi pred medvedom.
Velja za eno najstarejših balkanskih pasem, s koreninami v starih molosoidskih psih, ki so spremljali ljudi že pred tisočletji.
Ena najbolj fascinantnih lastnosti te pasme je njen pogum. Šarplaninec se ne ustraši niti volka niti medveda – njegovo poslanstvo je zaščita črede in svojega teritorija, pa naj stane kar hoče. Ta neomajna naravnanost je razlog, zakaj ga pastirji cenijo že stoletja.
Šarplaninec je velik in močan pes, samci pogosto dosežejo 65–75 cm v višino in tehtajo med 40 in 60 kg. Dlaka je dvojna, gosta in odporna – zunanja plast je groba, pod njo pa mehka podlanka, ki ga ščiti pred hudimi zimami v gorah. Barva dlake se giblje od skoraj bele do temno sive, pogosto z značilno »masko« na obrazu.
Ta pasma je znana po svoji pogumnosti in zaščitniškosti. Šarplaninec je rojen čuvaj – vedno buden, miren, a pripravljen na akcijo, če zazna nevarnost. Do svoje družine je zelo zvest in predan, do tujcev pa previden in zadržan. Ni pes, ki bi slepo ubogal ukaze – je samostojen, odločen in potrebuje lastnika, ki zna vzpostaviti spoštovanje in zaupanje.
Šarplaninec je po naravi miren opazovalec. Ko pride kdo nov, ne bo skočil v zrak in lajal brez razloga – raje bo tiho spremljal situacijo in se šele odzval, če presodi, da je nevarnost resnična. To ga loči od mnogih drugih čuvajskih pasem, ki reagirajo impulzivno. Njegova inteligenca mu omogoča, da sam sprejema odločitve, kar pomeni, da ga ni mogoče »zlomiti« s klasičnim dresurnim pristopom. Potrebuje spoštovanje in partnerstvo – ko enkrat pridobi zaupanje v lastnika, je zvest do konca življenja.
Čeprav je bil stoletja vzrejen kot čuvaj čred, se lahko odlično znajde tudi v družini. Do otrok zna biti neverjetno nežen in potrpežljiv, pogosto jih bo obravnaval kot »svojo čredo«, ki jo mora čuvati. Vendar pa ni »igriv kuža« v smislu, da bi se ves čas zabaval – njegova narava je bolj resna. Pomembno je, da se ga pravilno socializira že kot mladička, saj lahko sicer postane preveč nezaupljiv do tujcev
